Zgodovina

ZGODOVINA DRUŠTVA

Dobrodelništvo in samopomoč ter potrebe po druženju in komunikacije so bile tiste osnovne smernice, ki so jih sprejeli gluhi Maribora dalnjega 26. novembra 1933 na svojem ustanovnem sestanku. Dve leti prej so na ustanovnem sestanku Društva gluhonemih za Dravsko banovino s sedežem v Ljubljani spoznali, da je lahko društvo, kjer se med seboj brez težav sporazumevajo, vsem v veliko pomoč. Z nezadržno močjo so pričeli nuditi pomoč sebi in sebi enakim, so si niso znašli v različnih življenjskih situacijah. Predvsem pa so začeli za medsebojno kvalitetno sporazumevanje razvijati svoj jezik – znakovni jezik gluhih. Pisanih virov iz tega obdobja žal ni več, ostale so le posamezne fotografije.

Leta 1935 se v Velikem adresarju Maribora, Celja in Ptuja pojavi na strani 99 med dobrodelnimi in podpornimi društvi tudi Društvo gluhonemih za dravsko banovino s sedežem v Mariboru. Imelo je 45 članov, predsednik društva je bil Alojz Uršič. Pri Štajerski posojilnici Maribor so imeli odprt svoj račun št. 15.726-gluhonemi.

Po petih letih delovanja je mariborsko društvo priredilo masovno srečanje vseh gluhih takratne Kraljevine Jugoslavije. Delovanje društva je tako dobilo državno razsežnost. Iz tega obdobja žal niso ohranjeni pisni viri, le fotografija priča o tem dogodku.

Po pripovedovanju danes še živečih sorodnikov takratnih članov društva so gluhi Mariborčani v svoji

organizaciji pričeli izvajati delovno in denarno pomoč obolelim, ostarelim in osamljenim sočlanom. Prav tako so pričeli razvijati svojo govorico, da so se lahko sporazumevali. Še danes poznamo nekatere domače znake za besede, ki jih nihče v Sloveniji ne uporablja v takšnem pomenu, kot mi na Štajerskem.

Nemška okupacija je prepovedala delovanje vseh dotedanjih slovenskih organizacij, združenj in društev. Slovenski jezik se uradno ni smel več uporabljati. Toda, gluhi so med seboj še vedno ostajali v stiku. Potrebovali so komunikacijo. To je spoznal tudi okupator in jim 1942. leta prvi nemški govorni tečaj za slušno prizadete. Gluhi so ta tečaj izkoristili za vzdrževanje medsebojnih stikov za informiranje in za nudenje pomoči sočlanom.

Po koncu 2. svetovne vojne pa so se časi spremenili. Organizacija gluhih je postala aktivni del družbe, prevzemala je naloge, vezane na omogočanje enakih pogojev za življenje in delo ljudi z drugačnimi možnostmi in potrebami. Leto 1947 je bilo za našo organizacijo prelomno. Spomladi  je bila seja skupščine Društva gluhih Slovenije v Ljubljani, istega leta je bil ustanovljen tudi odbor Zveze gluhih Jugoslavije za Maribor. Na seji nas je obiskal predsednik takratnega glavnega odbora za Slovenijo Ciril Sitar.

Program dela se je razširil tudi na zagotavljanje pogojev za kvalitetno preživljanje prostega časa odraslih oseb z okvaro sluha. Stkala so se nova prijateljstva, pred člani in vodstvom Društva so bile velike naloge.

Potrebno je bilo zagotoviti prostore za tako veliko Društvo, ki je iz leta v leto raslo. Tako smo naprej koristili društvene prostore na Ruski cesti, nato na Gorkega ulici, kasneje na Obrežni ulici. Od leta 1990 pa imamo svoj sedež v Domu invalidskih društev Maribor, Trubarjeva ul. 15.