00 386(02) 252 21 82 >>> DRUŠTVO GLUHIH IN NAGLUŠNIH PODRAVJA MARIBOR Trubarjeva ul. 15 2000 Maribor, <<< dgn.maribor@guest.arnes.si

Govoriti z rokami in slišati z očmi

Znakovni jezik = govorica gluhih. Komunikacija ali sporazumevanje je izmenjava informacij. Če prikličemo v spomin komunikacijo v vsakdanjem življenju, hitro ugotovimo, da se ljudje sporazumevamo na različne načine in na različnih ravneh. Največ uporabljamo govorni jezik, toda prenašanje informacij je veliko več kot samo izgovarjanje besed – sestavljajo ga še mimika in drugi gibi telesa, tudi znaki in simboli.Mahanje z roko v znak pozdrava, preteče žuganje s kazalcem, palec, obrnjen navzgor, so samo nekateri primeri. Človek uporablja kretnje, znake, simbole, pomožne gibe rok in vsega telesa, da se izrazi bolje, natančneje. Ali bi komu lahko razložili, kako se zavežejo vezalke, in pri tem sedeli na rokah? Si predstavljate, da komu razložite, kaj so spiralne stopnice, pri tem pa imate roke v žepih? Ste že videli borzne posrednike, kako se sporazumevajo v prepolni dvorani?Te znane primere iz vsakdanjika sprejemamo kot nekaj normalnega. Toda ste kdaj videli osebi, ki se pogovarjata v znakovnem jeziku? Morda ste na televiziji videli tolmača za gluhe in naglušne osebe? So se vam nekateri znaki in gibi rok zdeli razumljivi, ste celo pomislili, da gre za nekakšno pantomimo? Znakovni jezik sicer ni pantomima, čeprav ji je v nekaterih pogledih podoben.

Predsodki

Znakovni jezik je jezik, sestavljen iz gibov rok in telesa, izrazov obraza, ročne abecede in znakov, ki ima lastno slovnico in sintakso. Strokovni krogi ga priznavajo kot enakovrednega govornemu jeziku, med ljudmi pa še vedno velja, da je znakovni jezik manjvreden govornemu in da ne zadošča za dobro komunikacijo. Takšno zmotno mnenje pogosto temelji na predsodkih.

Kretnja = beseda

Univerzalni znakovni jezik ne obstaja, saj se vsak znakovni jezik razlikuje od drugih, podobno kot so različni govorni jeziki. Slovenski znakovni jezik je jezik manjšine v Sloveniji in se razlikuje od knjižnega jezika tako, kot se med seboj razlikujejo svetovni jeziki: po besedišču, slovnici in pomenoslovju. V znakovnem jeziku predstavljajo kretnje to, kar so pri govornem izražanju besede.O zgodovini slovenskega znakovnega jezika vemo bolj malo, znano pa je, da so se v skupnem kulturnem prostoru šolali slovenski in avstrijski gluhi. Ker sta bila slovenski in nemški jezik že takrat kontaktna jezika, še zdaj pri obeh najdemo nekatere podobne kretnje.

Oblike znakovnega jezika

Kretnje so lahko naravne in so v številnih jezikih podobne in dogovorjene. Primer naravne kretnje za žensko je denimo prijem z roko za ušesno mečico, kar simbolizira nošenje uhana.
V Sloveniji obstajata dve obliki znakovnega jezika:
1. Slovenski znakovni jezik je znakovni jezik gluhih ali pogovorni jezik gluhih s povsem svojimi slovničnimi pravili, ki niso enaka pravilom slovenskega jezika.
2. Znakovno podprt slovenski jezik (Sign Supported Speech ali Signing Exact Slovene), je način komuniciranja, pri katerem znakovni jezik dopolnjujejo s kretnjami in gre torej za dobesedno prevajanje slovenskega jezika z besediščem slovenskega znakovnega jezika. Ta oblika je veliko v rabi v javnih situacijah (televizija, javni shodi in prireditve).

Sodni postopki

Drugi primer uporabe znakovnega jezika v javni rabi so sodni postopki. V Sloveniji delujeta dva sodno zaprisežena sodna tolmača za znakovni jezik. Po njunem pripovedovanju je prav v teh zadevah potrebna največja prilagoditev tolmača uporabniku, pri čemer igra pomembno vlogo izobrazba gluhe oseb.

Izobraževanje za gluhe

Izobraževanje je za gluhe, ki se zaradi komunikacijske oviranosti srečujejo s številnimi težavami pri zaposlovanju, še toliko pomembnejše. Strokovnjaki so ugotovili, da se otroci, ki so že od zgodnje mladosti izpostavljeni različnim jezikovnim sistemom, pri učenju govora veliko uspešnejši. V Sloveniji model dvojezičnega izobraževanja gluhih, pri katerem uporabljajo dva povsem samostojna jezikovna sistema, za zdaj poteka šele v projektni obliki.Vsi znakovni jeziki temeljijo na osnovnih prvinah, ki so:
– kretnje (znaki),
– mimika obraza,
– gestura zgornjega dela telesa (ameriški izraz za pantomimo),
– artikulacija in
– prstna abeceda. Znaki (kretnje) se v posameznih jezikih razlikujejo glede na izvor.

Simultana metoda 

Vzporedno uporabo znakovnega jezika pri komuniciranju z učenci ali pri branju besedila v slovenskem knjižnem jeziku imenujejo simultana metoda (v surdopedagogiki je to metoda del totalne komunikacije). Ker kot načelo učenja upošteva slovenski knjižni jezik, torej ne moremo govoriti o sporazumevanju v slovenskem znakovnem jeziku, ki ga v večini uporabljajo slovenski gluhi. Simultano metodo v zadnjih desetih letih veliko uporabljajo v specializiranih ustanovah ter pri sporočanju informacij gluhim v javnosti (televizijske oddaje, javne prireditve). Toda ker številni člani gluhe skupnosti slovenščine ne obvladajo dovolj dobro, je sporočilnost takšnega sporazumevanja manjša. Zato bi morali težiti k zbornemu znakovnemu jeziku, ki bi se razlikoval od pogovornega znakovnega jezika, ugotavlja Bojana Globačnik iz vladnega urada za invalide in bolnike.

Pomanjkljiva standardizacija 

Slabost slovenskega znakovnega jezika je predvsem pomanjkljiva standardizacija. Tako je njegovo področje zoženo predvsem na izpolnjevanje socialnih potreb, medtem ko ga veliko manj uporabljajo v procesu izobraževanja. K standardizaciji v Sloveniji veliko prispevajo televizijske oddaje gluhih, ki jih vodijo gluhi sami. Za razvitejše evropske države in ZDA velja, da so uporabniki znakovnega jezika vešči tudi pisnega koda v enem ali dveh glasovnih jezikih. Švedski sistem šolanja gluhih temelji na zgodnjem učenju jezika skozi dvojezično izobraževanje. Na potrebo po sistematičnem razvoju znakovnega jezika najglasneje opozarjajo na Zavodu za gluhe in naglušne v Ljubljani in v Zvezi gluhih in naglušnih Slovenije. V sodelovanju z Ministrstvom RS za šolstvo, znanost in šport uvajajo znakovni jezik kot izbirni predmet pri izobraževanju gluhih. Na državni ravni so ustanovili Strokovni svet za razvoj slovenskega znakovnega jezika, ki pripravlja področne zakonodaje glede uveljavljanja znakovnega jezika, spremlja izobraževanje in usposabljanje tolmačev ter razvoj in uporabo znakovnega jezika v izobraževalnih programih in ustanovah.

Tili Kojić

Ali po operaciji takoj slišimo

Ne! Po operaciji, ta običajno traja od 2 – 3 ure, ostane pacient do enega tedna v bolnišnici, dalje pa okreva doma. Večina se v tem času počuti normalno. Po približno mesecu dni mu strokovnjaki na kliniki dodajo še zunanje dele polževega vsadka, pri čemer je potrebna prva nastavitev procesorja govora glede na njegove individualne potrebe. Nastavitev ni enkratno dejanje. Na začetku so nastavitve bolj pogoste, kasneje pa enkrat letno, oz. po potrebi. Napredek in uspeh sta odvisna od mnogih dejavnikov, predvsem od tega ali je gluha oseba že slišala, ali pa je gluha od rojstva. Na vsak način pa polžev vsadek pomeni lažjo orientacijo gluhe osebe in olajšano pot pri učenju poslušanja in govora. Sama vstavitev polževega vsadka ni dovolj za uspešno pridobivanje slušno-govornih sposobnosti, zato uporabnike usmerimo v rehabilitacijo.

Odlomek iz knjižnice »Objem zvoka«

Kaj je polžev vsadek

  Kaj je polžev vsadek?

Polžev vsadek je elektronska naprava, ki nadomesti okvarjene celice notranjega ušesa (polža). Zvok iz okolice pretvarja v električne impulze in jih prenese neposredno na slušni živec.

Kako deluje?

Polžev vsadek je sestavljen in zunanjega in notranjega dela. Zunanji del sestavljajo: mikrofon, procesor signalov in oddajnik. Mikrofon sprejema zvoke iz okolice; nameščen je za ušesom (na procesorju) ali na oddajniku. Procesor signalov je majhen računalnik, ki signal iz mikrofona spremeni v električne impulze. Oddajnik pa je plastičen obroč z navitjem in magnetom, ki prenese signal iz procesorja govora v sprejemnik v notranjem delu.

Notranji del polževega vsadka sestavljajo sprejemnik in polje elektrod. Sprejemnik sprejema signale iz oddajnika in jih razporeja na polje elektrod. Vstavljen je pod kožo za ušesom. Polje elektrod pa je nameščeno v polžu. Preko njih se električni impulzi prenesejo na slušni živec.

Kaj polžev vsadek omogoča?

Polžev vsadek omogoča zaznavo frekvenc v območju govora. Torej gluhim in težko naglušnim osebam omogoča, da slišijo govor. Razumevanje govora je odvisno od več dejavnikov. Slušno govorne vaje so zelo pomembne za dobro razumevanje govora.

Kako do polževega vsadka?

Odrasli

–          Pri osebnem zdravniku dobite napotnico za ORL specialista. V ORL ambulanti se naročite na pregled (na Centru za sluh in govor Maribor, v UKC Maribor ali v UKC Ljubljana).

Pri specialistu ORL dobite napotnice za potrebne preglede:

–          testiranje sluha;

–          CT pokaže razvitost notranjega ušesa – polža (cohlea) in po potrebi MR glave;

–          pregled pri surdopedagogu (logopedu);

–          pregled pri psihologu.

Po vseh pregledih je ponovna kontrola z vsemi izvidi pri specialistu ORL. Če ste primeren kandidat, se uvrstite na čakalno listo za operacijo za vstavitev polževega vsadka. Po operaciji pri kateri vam vstavijo notranji del polževega vsadka sledi okrevanje. Po okrevanju prejmete zunanji del, ki vam po individualnih nastavitvah omogoči zaznavo zvoka.

Uspešna operacija je šele začetek procesa učenja ponovnega poslušanja.

Otroci

Pri vseh novorojencih v Sloveniji je opravljen presejalni test za sluh (screening). Če na testu ni odziva (pozitiven izvid), so otroci napoteni na nadaljnje ORL preiskave, ki ovržejo ali potrdijo okvaro sluha. Za razvoj poslušanja in govora otrok z okvaro sluha je bistvenega pomena intenzivna zgodnja slušna stimulacija. Zato je izrednega pomena hitra dodelitev ustreznega slušnega pripomočka ter slušno govorna obravnava (habilitacija). Habilitacija s slušnim aparatom je nujna tudi pri dojenčkih, pri katerih je izguba sluha tolikšna, da so kandidati za vstavitev polževega vsadka. Za ugotavljanje izgube sluha pri otrocih se uporabljajo objektivne preiskave sluha, kjer sodelovanje preiskovanca ni potrebno in se ga lahko izvaja že ob otrokovem rojstvu.

Objektivne preiskave sluha pri dojenčkih:

–          Meritev zvočnega sevanja ušesa – merjenje otoakustičnih emisij (OAE) notranjega ušesa, ki temelji na tem, da zunanje dlačnice zaradi svojega prilagajanja na zvočni dražljaj tvorijo zvok, ki ga izmerimo.

–          Med objektivne preiskave uvrščamo tudi vse elektrofiziološke meritve slušne poti: merjenja akustičnih potencialov možganskega debla (APMD),  ASSR (Auditory Steady State Responses),…

–          Pri osebah z okvaro sluha opravijo tudi slikovne preiskave senčnične kosti in možganov. Uporablja se računalniško tomografijo (CT) in magnetnoresonančno slikanje (MRI).

Oseba, ki želi pridobiti polžev vsadek mora biti najprej prepoznana kot ustrezen kandidat. Po vseh opravljenih pregledih se uvrsti na seznam za operacijo. Gluhi otroci, katerih razvoj poslušanja in govora je zaradi gluhote otežkočen, so prednostno obravnavani.

Operacija za vstavitev notranjega dela polževega vsadka običajno traja 2-3 ure. Pacient ostane v bolnišnici do enega tedna, dalje pa okreva doma.

Po približno mesecu dni mu strokovnjaki na kliniki dodajo še zunanje dele polževega vsadka, opravi pa se tudi prva nastavitev govornega procesorja. Nastavitev ni enkratno dejanje, pač pa se prilagaja pridobljenim sposobnostim poslušanja. Na začetku so nastavitve bolj pogoste, kasneje pa enkrat letno oziroma po potrebi. Napredek in uspeh na področju poslušanja sta odvisna od mnogih dejavnikov, predvsem pa od tega ali je gluha oseba že slišala ali pa je gluha od rojstva. Na uspešnost rehabilitacije poslušanja pri otrocih pomembno vpliva starost ob pridobitvi polževega vsadka in stopnja okvare sluha ob rojstvu ter čimbolj zgodnja vključenost v slušno-govorno obravnavo ter tudi otrokove kognitivne in druge sposobnosti.

Na slovenskem trgu obstajajo tri podjetja, ki izdelujejo polževe vsadke: Advanced Bionics, Cochlear in MED-EL. Tudi v Sloveniji je mogoče izbrati katerega od teh treh ponudnikov. V UKC Ljubljana izvajajo operacije za vse tri proizvajalce, medtem, ko lahko v UKC Maribor pridobite polžev vsadek od podjetja Cochlear.

Vir:Center za sluh in govor Maribor

Polžev vsadek


Prioriteta programa so otroci z okvarami sluha, ki se jih v Sloveniji letno rodi od 18 do 20

Objavljeno: 5. 7. 2016 ob 16:36
Ljubljana – MMC RTV SLO

Zenska vsadkom

Letos je minilo 20 let od prve vstavitve polževega vsadka na kliniki za otorinolaringologijo in cervikofacialno kirurgijo UKC Ljubljana in v Sloveniji nasploh. Prva dva posega so opravili leta 1996 pri odrasli osebi in pri otroku. Od marca 1996 do marca 2016 so vsadek, ki olajša težave s sluhom, vstavili 290 bolnikom, od tega lani 26.

Kohlearni oz. polžev vsadek ali kohlearni implant je naprava, ki posnema delovanje notranjega ušesa in prenaša zvočno informacijo s pomočjo električnega toka neposredno v slušni živec. Razvoj naprave sega v šestdeseta leta prejšnjega stoletja. Rehabilitacijski postopek po vsaditvi pripomore k prepoznavanju in razumevanju zvokov iz okolja in tudi govora, so sporočili iz Univerzitetnega kliničnega centra (UKC) Ljubljana. S tem pripomočkom sicer ne morejo pomagati vsem gluhim – predpogoj je namreč ohranjeno delovanje slušnega živca in osrednjih slušnih poti. Poleg tega je pomembna tudi motiviranost posameznika in podpora družine, so pojasnili v UKC. Zato so pred operacijo potrebne številne preiskave in sodelovanje različnih strokovnjakov.

V UKC so leta 1992 ustanovili delovno skupino

V delovni skupini so bili strokovnjaki s področij avdiologije, nevrofiziologije, elektrotehnike, ušesne kirurgije, rentgenologije, logopedije, surdopedagogike, foniatrije in psihologije. Na podlagi preiskav in testiranj pri osmih gluhih osebah so izvedli različna preverjanja in upoštevali zdravstveno stanje posameznika, ter izbrali 32 let starega bolnika in 5-letnega dečka. Leta 1996 so jima opravili prvo vstavitev polževega vsadka. Dve tretjini vseh vstavitev so doslej opravili pri otrocih. Na kliniki načrtujejo, da bodo v prihodnje lahko opravili več kot 26 vstavitev polževega vsadka letno. Prioriteta programa so otroci z okvarami sluha, ki se jih v Sloveniji letno rodi od 18 do 20. Vsadke pa vstavljajo tudi odraslim in starejšim ljudem, ki zaradi različnih vzrokov izgubijo sluh. Predstojnica klinike Irena Hočevar Boltežar je ob obletnici poudarila, da so bili začetniki tega posega pomembni tudi z znanstveno-pedagoškega vidika, saj so poskrbeli »za kakovostne naslednike, ki bodo program peljali naprej, ga še nadgrajevali, saj je volja velika«. Ob tem je opozorila na omejene finančne možnosti, ki so ena glavnih ovir na poti do tega, da bi vstavili več vsadkov, so še zapisali v UKC.

»Življenje v svetu zvokov je izjemno lepo«

Podpredsednica Zveze društev gluhih in naglušnih Slovenije (ZDGNS) Darja Pajk, ki je izgubila sluh pozneje in je tudi sama uporabnica polževega vsadka – vstavili so ji ga pred dvema letoma –, pravi, da se ji je življenje že pol leta po vstavitvi bistveno spremenilo: Spremenila sem se tudi jaz, saj sem znova začutila tla pod nogami in se končno spet nekako osvobodila občutka odvisnosti, ki se me je loteval pred implantacijo.« Življenje v svetu zvokov je izjemno lepo, poslušanje glasbe čudovito, še celo črički in škržati postanejo prijetni, ko jih po dolgem času spet zaslišiš, pravi Darja Pajk in dodaja: »Potrebno pa je zavedanje, da smo, čeprav imamo polžev vsadek, medicinsko gluhi, in če nam vsadek odpove, pogosto postanemo odvisni od branja in pisanja. Zato je nujno upoštevati urejanje dostopnosti tudi s pisnimi prilagoditvami v okolju.« Zveza društev gluhih in naglušnih Slovenije je lani izdala tudi knjižico Ko slušni aparat ni več dovolj – Polžev vsadek, ki je nekakšen vodnik po postopku do pridobitve polževega vsadka in po njem. Uporabniki pa so združeni tudi v skupini Polžev vsadek – izkušnje na FB. »Vsem uporabnikom polževega vsadka seveda želim uspešno poslušanje, vsem tistim, ki jih je strah odločitve, pa pravim, kar pogumno!« še pravi Darja Pajk.

Stran 1 od 3123